
Prvi zavoji na smučeh
Spominjam se, kako sta se učila smučati. Najprej previdno, potem pa vedno bolj samozavestno. Ponosen sem bil na vsak vajin novi zavoj.
če bosta kdaj našla to stran, želim, da vesta predvsem eno:
Pri meni sta bila, sta in vedno bosta dobrodošla.
Ne glede na to, koliko časa je minilo, kaj se je v preteklosti zgodilo in kakšno je danes vajino življenje.
Sem vajin oče in rad vaju imam.
Spominjam se vajinega otroštva, skupnih dni doma, izletov in vseh majhnih trenutkov, ki so se takrat zdeli nekaj povsem običajnega, danes pa mi pomenijo ogromno.
Na tej strani ne želim iskati krivca in ne želim, da bi morala izbirati med komerkoli. Želim samo, da poznata mojo stran srca.


Spominjam se, kako sta se učila smučati. Najprej previdno, potem pa vedno bolj samozavestno. Ponosen sem bil na vsak vajin novi zavoj.

Med kolesarjenjem smo se pogosto ustavili ob potoku. Vedno se je našlo kaj zanimivega za raziskovanje.

Voda, kamenje in vse zanimivo ob poti so bili vedno dober razlog za postanek.

Zimski dan doma in sneženi mož, ki ga je naredil Marko.

Zimski dan, sneg in vožnja z bobom. Eden od tistih preprostih skupnih trenutkov, ki mi je ostal v spominu.

Obiskovali smo naravo, stare žage, tehnične zanimivosti in kraje, ki so nam bili blizu.

Eden naših skupnih izletov v gore in dosežen cilj.

Gorske poti, macesni in skalnata pobočja. Eden naših skupnih izletov, ki mi je ostal v lepem spominu.
Vem, da je vajino odraščanje prineslo veliko sprememb. Večkrat sta morala zapustiti znano okolje, se privajati na nov dom in nazadnje nadaljevati življenje zunaj Slovenije.
Ne želim ugibati, kako sta te spremembe doživljala. Vsak človek nosi svojo zgodbo na svoj način. Če se bosta nekoč želela o tem pogovoriti, vaju bom poslušal. Če o tem ne bosta želela govoriti, bom tudi to spoštoval.
Ne vem, kakšno je danes vajino življenje in s kakšnimi vprašanji ali izzivi se srečujeta. Vem pa, da življenje včasih prinese trenutke, ko je dobro vedeti, da nekdo stoji ob tebi.
Želim, da vesta, da se lahko obrneta name.
Pomagal vama bom po svojih najboljših močeh, brez pogojev in brez pričakovanja, da morata karkoli pojasnjevati.
Morda bom lahko ponudil nasvet, praktično pomoč ali samo miren pogovor. Tudi če ne bom znal rešiti vsega, vaju bom poslušal in poskušal biti ob vama kot oče.
Dovolj bo že kratek pozdrav.

Eden od skupnih trenutkov ob čebelnjaku, ki je bil del naše družinske zgodbe.

Eden od preprostih družinskih trenutkov, povezanih z babico in domačimi kraji.

Dedek in babica sta še v bližini. Vedno sta vaju imela rada in sta v vajinem otroštvu pomagala skrbeti za vaju.
Tudi drugi sorodniki po očetovi strani so vaju imeli radi in vaju še vedno pogrešajo. Še posebej vajina bratranca, ki sta približno vajinih let.
V družini nista bila pozabljena. Vsi so vaju imeli in vaju imajo radi. Nihče ne pričakuje pojasnil. Dovolj bi bilo že izvedeti, da sta dobro.
Danes živim z ženo Mojco, ki sta jo poznala že v otroštvu.
Veliko let je minilo in ne želim ugibati, kako se danes spominjata tistega časa ali kakšni so vajini občutki.
Pomembno mi je le, da vesta, da sta v najinem domu dobrodošla.
Če se bosta odločila stopiti v stik z menoj, mi ni treba ničesar razlagati. Ni se vama treba opravičevati. Ni treba takoj govoriti o preteklosti in ni treba najprej odgovoriti na vsa vprašanja.
»Živjo, ati.«
In to bo dovolj. Lahko se oglasita čez mesec, čez leto ali čez deset let.
Vrata bodo odprta.
Brez očitkov.
Brez pritiska.
Brez pogojev.
Samo oče in njegova sinova.
Rad vaju imam.
Ati, Matjaž Mavrer
Danes živim nedaleč od kraja, kjer smo živeli v času vajinega otroštva, v bližini stare dedkove hiše v Oblokah.
mavrer@siol.net
Telefon: 041 364 507
Za klic iz tujine: +386 41 364 507
Ni treba napisati ali povedati veliko.
Že en sam pozdrav bo dovolj.